Zamere v partnerskem odnosu pogosto nastanejo takrat, ko bolečina, razočaranje ali potreba po bližini ostanejo predolgo neizrečeni in neslišani.
Prepiri niso vedno dokaz razhajanja, temveč pogosto klic po tem, da bi bili končno slišani.
V vsakem odnosu nastopijo trenutki, ko si dva človeka želita predvsem biti slišana, razumljena in sprejeta. Pa vendar se prav v teh trenutkih pogosto najbolj zgrešita. Kot da bi sedela vsak na svojem bregu, med njima pa bi se iz dneva v dan poglabljala reka nerazrešene bolečine.
Ko si močno želim bližine, me nekaj ustavi
Mnogi pari opisujejo občutek, da si resnično želijo biti bližje, pa tega enostavno ne zmorejo. V človeku lahko živi ogromno želje po ljubezni, hkrati pa stare rane, navade preživetja in nezavedni strahovi pred ranljivostjo. Tako nastane bolečina, ki je glasna, a se ne zna izraziti drugače kot v kritiki, umiku, tišini ali vedno enakem prepiru.
Težka tišina neizgovorjenih zamer
Zamere se začnejo tam, kjer nekaj boli, pa ostane neizrečeno. Ko eden od partnerjev že desetič razlaga, zakaj ga neka drobna stvar prizadene, drugi pa se počuti napadenega ali presojanega, lahko sčasoma pride trenutek, ko človek obupa.
Neha razlagati in se umakne v tišino, v kateri se porajata občutek neslišanosti in osamljenosti v odnosu.
Prepir ni pravi problem – bolečina pod njim je
Od zunaj se prepiri zdijo kot pritoževanje o vsakdanjih malenkostih: kdo je pozabil pospraviti, kdo ni poslušal, kdo je nekaj povedal v napačnem tonu. A prepir pogosto ni zares samo o tem.
V resnici je lahko prepir klic na pomoč:
- »Prosim, sliši me.«
- »Povej mi, da sem ti pomemben.«
- »Ne zapuščaj me v tem.«
Ko ta klic ni slišan, lahko med partnerjema nastane začaran krog, v katerem se bolečina in obrambni odzivi vedno znova krepijo.
Kaj se skriva pod zamerami v partnerskem odnosu?
Pod zamero pogosto ni le jeza. Lahko so žalost, razočaranje, občutek neslišanosti, strah pred zavrnitvijo ali hrepenenje po bližini.
Ko človek dovolj dolgo nima občutka, da je slišan, lahko začne izgubljati upanje, da se bo v odnosu sploh še kaj spremenilo. Takrat očitke pogosto zamenjajo umik, tišina ali čustvena oddaljenost.
Zamera zato ni nujno znak, da nam ni več mar. Včasih je prav nasprotno – znak, da nas je odnos bolel prav zato, ker nam je bil pomemben.
Terapevtski prostor lahko ustvari nekaj, česar doma zmanjka
Ko par pride v terapevtski prostor, oba dobita možnost, da sta slišana brez medsebojnega branjenja, obsojanja in pritiska.
Terapevt pomaga upočasniti tisti avtomatični ples, v katerem eden napada, drugi se umika ali obratno, ter pod njim raziskati občutke, hrepenenja in strahove.
To so trenutki, ko se partnerja ne sprašujeta več predvsem, kdo ima prav, ampak:
»Kako sva oba prišla do tega, da naju boli?«
Ko lahko začneta razumeti, kaj se dogaja med njima in kaj se skriva pod njunimi obrambnimi odzivi, se lahko dinamika začne mehčati.
Ni krivca, sta dva človeka, ki nosita svoje zgodbe
Ko partnerja spoznata, da nista nasprotnika, temveč dva človeka z različnima zgodbama, ranljivostmi in načini zaščite, ki si želita biti povezana, se lahko odnos začne spreminjati.
Jezik med njima postane mehkejši. Izjava »ti nikoli« se lahko spremeni v:
»Tako me je strah, da sem sam v tem.«
Partner, ki se je prej branil, lahko prvič sliši, da nasproti njega ni le kritika, ampak bolečina. Prav tam lahko nastane stik, ki ga prej nista mogla najti.
Kako se zamere v partnerskem odnosu začnejo mehčati?
Zamere se običajno ne razrešijo samo tako, da se odločimo, da bomo preteklost pozabili. Pomembno je, da je bolečina prepoznana, slišana in dovolj varno izražena.
To, kar v partnerski terapiji počnemo, bi lahko opisali zelo preprosto:
Pomagamo partnerjema najti pot drug do drugega, ko ju bolečina ločuje.
Ko je namesto obtoževanja mogoče povedati, kaj je bolelo, kaj je manjkalo in po čem človek v odnosu še vedno hrepeni, se lahko začne ustvarjati prostor za drugačen stik.
Zamere v partnerskem odnosu zato niso nujno konec bližine. Lahko postanejo izhodišče za bolj iskren pogovor, če partnerja zmoreta pogledati pod jezo in slišati bolečino, ki se skriva za njo.
Prispevek terapevtke Saše Golob je originalno objavljen na spletnem portalu revije Sensa.
