Pripadnost v partnerskem odnosu odpira pomembno vprašanje, kako ostati zvest sebi in hkrati dovoliti bližino, izbiro in zavezanost drugemu.
Vsak dan se je treba odločati za zvestobo, v prvi vrsti do sebe.
Ne pripadam nikomur, pa vendar si želim biti izbrana …
»Ne pripadam nikomur.«
Ta stavek danes zveni kot manifest svobode. Strah pred pripadnostjo in občutkom ujetosti ima svoj smisel. Ženske so dolgo izstopale iz odnosov, ki so bili določeni od zunaj, v katerih so se morale ves čas prilagajati in nikoli niso zares občutile tistega pravega srečanja. Potreba po avtonomiji je zato razumljiva, zdrava in nujna.
Želja po svobodi in želja biti izbrana
A ob tem se pogosto tiho pojavi tudi želja, da bi bila ženska izbrana. Da jo nekdo vidi, začuti in se odloči: »Tebe želim ob sebi.« In da ni izbrana zgolj iz potrebe ali iz strahu pred samoto.
V tem prostoru se srečata dve sili, ki ju ni vedno lahko držati skupaj. Po eni strani potreba po svobodi in ohranjanju sebe. Po drugi strani hrepenenje po pripadnosti, po tem, da odnos nekaj pomeni, da ima težo in da ni občutka zamenljivosti.
Želimo si, da nekdo ostane zato, ker si to želi.
Pripadnost ni isto kot lastništvo
Beseda »lastništvo« v odnosih zveni ostro in skoraj nevarno. Povezana je z izkušnjami nadzora, posesivnosti in izgube sebe. Naravno je, da sproži odpor.
In vendar se za tem pojmom v sodobnih razlagah včasih skriva drugačen pomen – notranja drža, v kateri odnos ni samoumeven. Izbira, ki ni enkratna, temveč ponavljajoča. V tej izbiri je prisotna pripravljenost ostajati tudi takrat, ko ni vse enostavno.
Takšno razumevanje ne govori o pravici nad drugim, temveč o odgovornosti do odnosa. O pripravljenosti, da v njem ostajamo, ga negujemo in soustvarjamo.
Kako ostati svoj in hkrati pripadati?
Zreli odnosi niso brez zavez in niso zgolj odprti v smislu, da je odhod vedno najlažja pot. Njihova svoboda se kaže v tem, da partnerja ostajata, ker to izbirata, ker jima je mar in v drugem prepoznata nekaj, kar presega trenutno udobje.
V takšnem prostoru pripadnost ne pomeni izgube sebe, ampak povezanost, ki ne izključuje individualnosti. Pomeni možnost, da je človek hkrati svoj in z nekom.
Pripadnost v partnerskem odnosu je vedno znova izbira
Morda zato vprašanje ni, ali nekdo nekomu pripada. Morda je bistveno nekaj preprostejšega in hkrati zahtevnejšega: ali si dovolimo biti izbrani in ali znamo tudi sami izbirati.
To ni nekaj, kar naredimo enkrat, ampak vedno znova. Vsak dan se je treba odločati za zvestobo, v prvi vrsti do sebe.
Prispevek terapevtke Saše Golob je originalno objavljen na spletnem portalu revije Sensa.
