Moški in partnerska terapija so tema, o kateri se danes govori vse bolj odprto, saj vse več moških prepoznava, da iskanje pomoči ni znak šibkosti, temveč pripravljenosti za bolj povezan partnerski odnos.
Vse več moških predlaga partnersko terapijo.
V zadnjem času me je kontaktiralo kar nekaj moških s pobudo za partnersko terapijo: »Vidim, da med nama nekaj ne gre. Ne vem, kako naprej, ampak tako kot je, ni v redu.«
Opazim njihovo močno željo, da bi se s svojo partnerko ponovno srečali v bližini. Ti stavki običajno niso izrečeni zlahka in pogosto pridejo po dolgih letih tišine, zadrževanja ali občutka, da morajo vse nositi sami.
Zakaj moški vse pogosteje poiščejo partnersko terapijo?
Mnogi moški so že v otroštvu in mladosti prejemali sporočila, da morajo biti močni, zbrani in racionalni, da morajo zdržati, preživeti težke trenutke in iti naprej.
Takšna drža lahko dolgo pomaga pri spoprijemanju z življenjem, v bližnjih odnosih pa lahko postane ovira, če pomeni, da človek težko izrazi strah, žalost, ranljivost ali potrebo po bližini.
Kaj to pomeni za partnerske odnose?
Za mnoge pare pride trenutek, ko se eden od partnerjev ustavi in reče:
»Pogrešam te.«
»Ne najdem več poti do tebe.«
»Rad bi, da nama uspe, pa ne vem več kako.«
Takrat se začne iskanje poti nazaj v bolj povezano partnerstvo.
Ko pari pridejo na terapijo, pogosto najprej iščejo odgovor na vprašanje, kako spremeniti partnerja. Pomemben premik pa se lahko začne pri stiku s seboj – s svojimi željami, potrebami, strahovi, mejami in občutkom lastne avtonomije.
Pri tem je pomembno, da je človek slišan, razumljen in podprt, hkrati pa postopoma prevzame odgovornost tudi za svoj del odnosne dinamike.
Ko se partnerja začneta poslušati drugače
Postopoma lahko začneta raziskovati tudi nekaj, kar jima je bilo morda dolgo tuje: kako poslušati partnerja brez takojšnje obrambe.
Kako ostati v stiku tudi takrat, ko pogovor postane težak. Kako povedati:
»To me boli.«
»Tukaj se počutim izgubljenega.«
»Potrebujem te.«
V čustveno osredotočeni partnerski terapiji pogosto raziskujemo, kaj se skriva pod konfliktnimi odzivi. Pod jezo je lahko strah. Pod umikom žalost ali občutek nemoči. Pod tišino pa hrepenenje po bližini in varnosti.
Ko se partnerja začneta srečevati na tej globlji ravni, se lahko odnos postopoma začne mehčati. Obrambe postanejo manj potrebne, pogovori bolj iskreni, bližina, ki je bila morda dolgo izgubljena, pa začne ponovno dobivati prostor.
Iskanje pomoči ni znak šibkosti
Vesela sem za vsakega moškega, ki se odloči stopiti na to pot, in tudi za njegovo partnerko. Ne zato, ker bi bila terapija čudežna rešitev, ampak zato, ker lahko pomeni pomemben premik: pripravljenost pogledati vase in v odnos z več odprtosti in poguma.
Dolga leta je veljalo, da morajo moški svoje dvome, ranljivost ali bolečino potisniti na stran in iti naprej. Danes pa se vse več moških odloča iskati bližino, boljši stik s seboj in bolj pristen odnos.
Včasih se pot začne s knjigo, pogovorom, moško skupino ali terapijo. Včasih pa s stavkom, ki ga človek izreče prvič po dolgem času:
»Ne želim več živeti v tej razdalji s teboj. Rad bi se spet počutil blizu.«
Ko ni treba več vsega nositi sam
Ko človek začne iskati podporo zunaj sveta osamljene bolečine, se lahko začne odpirati drugačen način odnosa – takšen, v katerem ni treba vsega nositi sam.
Odnos lahko postopoma postane bolj topel in povezan, hkrati pa se lahko poveča tudi občutek notranje umirjenosti.
In morda je prav to eden najlepših trenutkov v terapiji: ko partnerja po dolgem času sedita drug ob drugem in eden od njiju reče:
»Zdaj te spet čutim.«
Takrat vemo, da se je med njima premaknilo nekaj pomembnega.
Prispevek terapevtke Saše Golob je originalno objavljen na spletnem portalu revije Sensa.
