Asertivnost v partnerskem odnosu omogoča, da izrazimo svoje potrebe, občutke in meje, ne da bi pri tem izgubili stik s seboj ali s partnerjem.
Asertivnost je zdrav način komunikacije v partnerskem odnosu.
V partnerskih odnosih pogosto iščemo ravnotežje med tem, da ostanemo povezani, in tem, da ostanemo zvesti sebi. Mnogi od nas so se naučili, da je za odnos bolje molčati, potrpeti ali se prilagoditi. Drugi so izbrali nasprotno pot – povedati vse, hitro in ostro. Obe strategiji imata pogosto isto posledico: oddaljenost.
Obstaja pa tretja pot. Imenuje se asertivnost.
Asertivnost ni trda komunikacija in ni sebičnost. Je sposobnost, da v odnosu ostanemo v stiku s seboj in hkrati z drugim.
Kaj je asertivnost?
Asertivnost pomeni, da jasno, iskreno in spoštljivo izražamo svoje misli, čustva, potrebe in meje, ne da bi pri tem napadali ali se umikali. Hkrati upoštevamo tudi partnerja, njegov svet, njegova čustva in njegove meje.
Gre za zdravo sredino med:
- pasivnostjo, ko sebe potisnemo na stran, da bi ohranili mir, in
- agresivnostjo, ko sebe postavimo nad druge in s tem odnos ranimo.
Asertivnost ni nekaj, kar imamo ali nimamo. Je veščina, ki se je učimo, pogosto prav v odnosih, ki so nam najpomembnejši.
Zakaj je asertivnost v partnerskem odnosu ključna?
V intimnem odnosu ne potrebujemo le dogovorov in rešitev, temveč predvsem občutek čustvene varnosti: da smo slišani, upoštevani in pomembni. Ko svojih potreb ne izrazimo, partner pogosto sploh ne ve, kaj se v nas dogaja. Ko jih izrazimo z napadom, pa se lahko zapre.
Asertivna komunikacija omogoča:
- več občutka varnosti,
- manj obrambnih reakcij,
- več bližine in sodelovanja,
- več prostora za različnost.
Kako je asertivnost videti v vsakdanjih situacijah?
Pasivno:
»Saj je vseeno, bom že jaz.«
Navzven mir, znotraj pa tiha jeza in občutek nevidnosti.
Agresivno:
»Nikoli me ne poslušaš. Vedno misliš samo nase.«
Navidezna moč, ki pa ruši občutek varnosti.
Asertivno:
»Ko me prekineš, se počutim spregledano. Pomembno mi je, da me slišiš do konca.«
Jasno, spoštljivo in povezovalno.
Štirje stebri asertivnosti v partnerskem odnosu
1. Govorimo o sebi, ne proti partnerju
Namesto obtoževanja odpremo vrata v svoj notranji svet.
Namesto: »Ti me nikoli ne poslušaš!«
Lahko rečemo: »Počutim se neslišano, ko gledaš televizijo, medtem ko ti nekaj razlagam.«
Partnerju s tem omogočimo, da nas začuti, ne da bi se moral takoj braniti.
2. Jasno izrazimo svoje potrebe
Ljubezen ne pomeni, da partner sam ve, kaj potrebujemo. Pomeni, da si upamo povedati.
Namesto: »Če bi me imel/a rad/a, bi že vedel/a.«
Lahko rečemo: »Potrebujem več bližine. Pomaga mi, če si zvečer vzameva nekaj minut zase.«
3. Postavljamo meje, ki varujejo odnos
Meje niso kazen ali grožnja. So način, kako ostanemo v stiku, ne da bi pri tem ranili sebe ali drugega.
Namesto: »Če boš še tako govoril/a, grem.«
Lahko rečemo: »V tem tonu ne zmorem nadaljevati. Predlagam, da narediva pavzo in se k pogovoru vrneva kasneje.«
4. Dovolimo si nestrinjanje
Asertivnost pomeni tudi, da lahko rečemo:
»Vidim drugače. Zame je pomembno …«
in kljub temu ostanemo povezani.
Asertivnost se začne pri stiku s seboj
Prava asertivnost ne izvira iz pravilnih stavkov, temveč iz zavedanja sebe. Preden spregovorimo, se je vredno vprašati:
- Kaj v resnici čutim?
- Kaj se je v meni sprožilo?
- Kaj zdaj potrebujem?
Če tega ne vemo, bomo pogosto ali tiho ali napadalni. Asertivnost zahteva upočasnitev in pogum, da se najprej srečamo s seboj.
Ko zaznamo, da nekaj v nas povzroča nelagodje ali napetost, lahko poskusimo prepoznati čustvo, ki se prebuja, in nato spoštljivo izraziti svojo potrebo ali možno rešitev.
Primer: »Ko več dni nimava pravega stika, se v meni zbudita žalost in strah, da nisem pomembna. Potrebujem več občutka povezanosti. Bi lahko tudi ti predlagal čas za naju?«
Asertivnost kot dejanje poguma
Biti asertiven v partnerskem odnosu pomeni tvegati bližino: pokazati ranljivost, priznati svoje potrebe in zaupati, da odnos to zmore.
Asertivnost ne pomeni, da bo vedno vse gladko. Pomeni pa, da tudi v nesoglasjih ostajamo v stiku – s seboj in s partnerjem.
Prispevek terapevtke Saše Golob je originalno objavljen na spletnem portalu revije Sensa.
