Osamljenost v partnerskem odnosu je lahko posebej boleča v času praznikov, ko je okoli nas veliko podob bližine, povezanosti in srečnih družin, med partnerjema pa je lahko prav takrat največ tišine.
December je čas bližine in lahko hkrati tudi čas najgloblje osamljenosti v odnosu.
December ima poseben sijaj. Lučke, praznična glasba, polne mize, slike srečnih družin. In prav v tem času se v mnogih odnosih najglasneje oglasi nekaj, o čemer se redko govori: osamljenost v dvoje.
To ni osamljenost, ko si sam, ampak tista, ko sediš za bogato obloženo mizo nasproti nekoga, ki ga imaš rad, pa se med vama razprostira tišina, ki je ne znaš več prebiti. Miza pred vama je polna, stik med vama pa prazen.
Zakaj je osamljenost v odnosu med prazniki lahko še močnejša?
Mnogi pari mi decembra povedo, da je v teh dneh težje kot sicer. Ne zato, ker bi bilo več prepirov, ampak zato, ker je več pričakovanj in več podob o tem, kako »bi moralo biti«.
Sediš pri večerji, otroci so morda že v postelji, sveče gorijo. Eden poseže po telefonu, drugi pogleda stran – iz utrujenosti ali iz strahu, da bi se odprl in ne bil slišan.
Ekrani tako postanejo tiho zavetje, nekakšen zamašek za bolečino. Kratek odmik od vprašanja, ki visi v zraku: »Kje sva midva?«
Ko se prepiri preselijo v tišino
Prepir, ki se mu raje izogneta, in bolečina, ki ostane. V prazničnih dneh se mnogi pari ne prepirajo manj, temveč drugače. Prepiri se potisnejo v tišino.
Zadržita dih in si rečeta: »Zdaj ni pravi čas.« A neizrečeno ne izgine, le usede se globlje.
Ko se pogled sreča s še eno popolno družinsko fotografijo na družbenih omrežjih, se lahko pojavijo primerjanje, dvom in žalost.
- »Zakaj pri naju ni tako?«
- »Kaj delava narobe?«
- »Ali sva sploh še povezana?«
Osamljenost v odnosu ne pomeni nujno, da je ljubezni konec
To so vprašanja, ki lahko decembra bolijo še močneje. Osamljenost v odnosu je pogosto znak hrepenenja in ne konca. Ko govorim s pari, vedno znova opažam isto: osamljenost v odnosu redko pomeni, da ljubezni ni več. Pogosteje pomeni, da je bolečina postala prevelika, da bi jo še znali povedati.
Pod umikom je lahko strah pred zavrnitvijo. Pod tišino je želja po bližini. Pod navidezno hladnostjo je pogosto utrujenost.
Vsak na svoj način išče varnost. Eden se zapre vase, drugi postane nemiren, kritičen ali žalosten. A oba sta lahko v resnici predvsem osamljena.
Ko nekdo prvič izreče: »Pogrešam te«
Včasih se v terapiji zgodi nekaj zelo tihega. Nekdo prvič izreče stavek, ki ga doma ni mogel:
»Pogrešam te.«
»Strah me je, da si nisva več blizu.«
»Ne vem več, kako do tebe.«
V teh stavkih ni obtožbe, ampak iskrena človeška potreba. Ko je to izrečeno in slišano, se osamljenost lahko začne mehčati. S tem še ni vse rešeno, vendar nekdo končno ni več sam s svojo bolečino.
December je lahko tudi priložnost za več iskrenosti
December ni čas popolnih odnosov, je pa lahko čas iskrenosti. Čas, ko si dovolimo priznati, da nam ni lahko, da smo osamljeni, čeprav nismo sami, in da si želimo več stika, pa ne vemo več, kako ga ustvariti.
Včasih je prvi korak k bližini preprost, a pogumen: ustaviti se, odložiti ekran, pogledati drug drugega in povedati nekaj resničnega.
Osamljenost v partnerskem odnosu ni nujno znak, da ste se izgubili. Pogosto je znak, da si oba še vedno želita najti drug drugega.
Čeprav december lahko poudari bolečino, lahko hkrati ponudi nekaj dragocenega: priložnost, da se vprašamo ne, kako bi morali biti, ampak kako se v resnici počutimo, ali si to upamo povedati in ali zmoremo drugega tudi slišati.
Prispevek terapevtke Saše Golob je originalno objavljen na spletnem portalu revije Sensa.
