Kako preboleti razhod je vprašanje, ki nima enega samega odgovora. Zaključek partnerskega odnosa zahteva čas za žalovanje, soočenje z izgubo in ponovno vzpostavljanje življenja, ki ni več vezano na bivšega partnerja.

Da smo resnično preboleli bivšega partnerja, lahko prepoznamo tudi po tem, da se preteklega odnosa spominjamo brez močne bolečine, ne hrepenimo več po preteklosti in ponovno živimo tukaj in zdaj, z zanimanjem za prihodnost.

Kako preboleti razhod s partnerjem, koliko časa potrebujemo, da predelamo preteklo zvezo in kdaj je pravi čas, da se spustimo v novo?

To so vprašanja, ki si jih postavlja skoraj vsak, ki je že kdaj ljubil, a se odnos na koncu ni izšel.

Zakonska in družinska terapevtka Saša Golob primerja zaključek pomembnega partnerskega odnosa z izgubo bližnje osebe, saj lahko ob razhodu doživimo globoko razočaranje, žalost in izgubo, ki zahtevajo čas ter soočenje z lastnimi čustvi.

»Človek, ki se znajde v tej zmešnjavi globokih in močnih čustev, se lahko v tem počuti zelo osamljenega. Lahko ima občutek, da bo to stanje trajalo v nedogled. Takim ljudem priporočam, da se odločijo za strokovno psihoterapevtsko pomoč. Ko posameznik namreč najde varen prostor in osebo, ki ga med tem procesom usmerja, lahko vse skupaj steče bistveno hitreje,« pojasnjuje terapevtka.

Koliko časa potrebujemo, da prebolimo razhod?

Kako hitro nekdo preboli razhod, je odvisno od posameznika in okoliščin odnosa. Ni univerzalnega časovnega pravila, ki bi določalo, koliko mesecev ali let mora trajati žalovanje.

Pomembna je razlika med odnosom, ki je trajal nekaj mesecev, in dolgoletnim partnerstvom, v katerem sta si partnerja ustvarila skupen dom, družino in življenjske načrte.

»Marsikdo reče, da sta potrebni dve leti, da človek predela to izgubo,« pravi Golobova, vendar opozarja, da dve leti niso pravilo. »Če je partnerski odnos trajal več kot deset let in so po možnosti vpleteni tudi otroci, bo žalovanje seveda lahko trajalo dlje časa.«

Pogosto slišimo tudi trditev, da naj bi za prebolevanje potrebovali približno polovico časa, kolikor je trajala zveza. Takšno pravilo je preveč poenostavljeno.

»Sama tega ne bi potrdila, saj poznam primere ljudi, ki so si v roku leta in pol po prekinitvi dolgotrajne zveze že ustvarili lepo življenje in po možnosti vstopili v novo partnersko zvezo. Pri teh stvareh ni pravil,« pojasnjuje terapevtka.

Pomembno je tudi, kako se je odnos končal

Pri prebolevanju ne šteje samo, koliko časa smo bili v odnosu, ampak tudi, kako smo odnos doživljali in na kakšen način se je končal.

Če smo do zadnjega živeli v prepričanju, da je z odnosom vse v redu, lahko nenaden konec pomeni večji šok. Človek mora poleg izgube odnosa predelati tudi predstavo o življenju, za katero je verjel, da ga živi.

»Nekatere ženske čakajo tudi več desetletij in upajo, da bodo spremenile svojega partnerja, ki ima na primer težave z odvisnostjo. Take osebe čaka po zaključku odnosa veliko dela na sebi, saj morajo predelati vse iluzije, ki so se nabirale leta in leta,« pravi Golobova.

V nekaterih odnosih pa partnerja že pred dejanskim razhodom postopoma predelujeta dejstvo, da zveza ne deluje več. Takrat je lahko končni razhod manj nenaden.

»Nekateri ljudje veliko stvari predelajo že med odnosom, zato je zaključek zveze zanje samo pika na i in so kmalu pripravljeni, da si ustvarijo novo življenje,« pojasnjuje terapevtka.

Ko je vzrok za razhod prevara

Prevara lahko povzroči zelo globoko rano, vendar ni vedno edini razlog za razpad odnosa. Včasih je simptom težav, ki so se med partnerjema razvijale že dlje časa.

»Po mojih izkušnjah je tako, da je bilo po tem, ko sva s kakšno osebo, ki se ji je zgodila prevara, raziskovali in analizirali odnos, ugotovljeno, da dejansko ni šlo za popolno presenečenje, saj so se stvari postopoma nabirale že dlje časa. Že prej so se pojavili znaki, da nekdo v zvezi ni zadovoljen ali da nekaj ni bilo izgovorjeno, čeprav si človek tega takrat še ni bil zmožen priznati.«

Pomembno pa je, da odgovornosti za prevaro ne zamenjujemo z odgovornostjo za težave v odnosu. Težave v partnerstvu lahko nastajajo med obema, odločitev za nezvestobo pa ostaja odgovornost tistega, ki jo sprejme.

Kdaj po razhodu poiskati strokovno pomoč?

Vsakemu človeku je treba dovoliti, da izgubo predeluje v svojem tempu. Stavki, kot so »zdaj je pa že preteklo dovolj časa« ali »čas je, da spoznaš koga novega«, človeku v intenzivnem žalovanju pogosto ne pomagajo.

Smiselno pa je poiskati strokovno pomoč, kadar se stiska dalj časa ne zmanjšuje, ko človek težko opravlja vsakodnevne obveznosti, se izrazito umika iz odnosov ali izgublja sposobnost za življenje, ki ga je pred razhodom zmogel.

Takrat je lahko psihoterapevtska ali druga ustrezna strokovna pomoč pomembna podpora pri razumevanju in predelovanju izgube.

Kako vemo, da smo preboleli bivšega partnerja?

»To se zgodi takrat, ko oseba ponovno vzpostavi funkcionalno življenje, ko se poslovi od odnosa in ne premleva več starih zgodb znova in znova,« pravi terapevtka.

Pomemben znak je, da se lahko preteklega odnosa spominjamo, ne da bi nas vedno znova potegnil nazaj v intenzivno bolečino, hrepenenje ali potrebo po spremljanju življenja bivšega partnerja.

Človek ponovno začne živeti svoje življenje, razvijati interese, odnose, cilje in načrte za prihodnost.

Dober pokazatelj je lahko tudi to, da nas ne obremenjuje več, kje, kako in s kom živi bivši partner.

Kdaj je pravi čas za novo partnersko zvezo?

Nova zveza sama po sebi ni problem. Pomembno pa je, iz kakšnega notranjega prostora vanjo vstopamo.

Če je nov odnos predvsem način, kako se izogniti bolečini prejšnjega, lahko nepredelane vsebine hitro prenesemo v novo partnerstvo.

»Če gremo iz enega odnosa takoj v drugega, s tem bolečino potlačimo, vendar jo še vedno nosimo s sabo. Gre za vsebine, ki jih nismo predelali in ki prej ali slej lahko izbruhnejo na površje v novem partnerstvu,« pojasnjuje Golobova.

Pomembneje od vprašanja, koliko mesecev je minilo, je vprašanje, ali smo čustveno še vedno ujeti v prejšnjem odnosu ali pa imamo dovolj notranjega prostora, da novega človeka srečamo kot njega samega.

Dovolite si biti samski

Obdobje samskosti po razhodu ni nujno praznina, ki jo moramo čim prej zapolniti z novim odnosom.

Lahko postane pomembno obdobje ponovnega spoznavanja sebe: kdo sem zunaj tega odnosa, kaj me veseli, kaj potrebujem, kaj želim in česa v prihodnjem partnerstvu ne želim več ponavljati.

»Obdobje samskosti je lepa priložnost, da človek razišče, kdo je, kaj ga veseli, kakšne so njegove želje, in se posveti dejavnostim, ki ga veselijo. Takrat v novem partnerstvu ne išče več utehe in tolažbe, ampak si želi zgraditi zdrav odnos,« pravi Saša Golob.

Vsak zaključen odnos lahko nekaj razkrije o nas

Zaključek partnerskega odnosa je lahko poleg izgube tudi priložnost za boljše razumevanje sebe.

Človek lahko skozi preteklo izkušnjo bolje prepozna, kaj potrebuje v odnosu, katere svoje vzorce želi spremeniti, kaj želi v prihodnje graditi drugače in česa ni več pripravljen sprejemati.

»Mislim, da vsak zaključen partnerski odnos v sebi nosi skrito darilo, saj oseba na podlagi izkušnje lažje ugotovi, kaj si želi zase v odnosu in česa ne bo tolerirala več.«

Prispevek oziroma intervju s terapevtko Sašo Golob je originalno objavljen na spletnem portalu Ona Plus.

The post Kako preboleti razhod appeared first on Saša Golob.

Partnerski odnos na dopustu pogosto pokaže tisto, kar med vsakodnevnimi obveznostmi ostaja skrito: različna pričakovanja, utrujenost, občutke osamljenosti in potrebo po bližini.

»Najlepši dopusti nas spomnijo, da je bližina včasih naporna, a prav v njej najdemo največ varnosti.«

Se vam je že kdaj zgodilo, da ste mesece odštevali dni do morja, potem pa ste tretji dan sedeli na terasi apartmaja, poslušali škržate in v sebi čutili samo neznansko težo?

Okrog vas je vse tisto, kar naj bi prineslo srečo: plaža, sonce, družina, ki jo imate radi, vi pa se zalotite, da stiskate čeljust in komaj dihate. V glavi pa tisti tihi, krivdni glas: »Pa saj imamo vse. Zakaj nisem srečna? Zakaj se ne morem preprosto sprostiti?«

Zakaj se pari na dopustu pogosto začnejo prepirati?

Kot terapevtka poslušam te zgodbe vsako jesen. Pari prihajajo z občutkom, da je z njimi nekaj narobe, ker so se na dopustu skregali zaradi banalne malenkosti. Zaradi pozabljene plastenke vode, premalo napihnjene blazine ali zato, ker je nekdo predolgo spal.

Ko si človek obleče kopalke in odloži službeno torbo, pogosto ugotovi, da je s seboj v prtljažniku prinesel natanko tisto, pred čimer je želel pobegniti: sebe in svoj odnos, takšen kot je v resnici, brez vsakodnevnih filtrov.

Med letom razdaljo pogosto prekrije vsakdanja logistika

Med letom nas rešuje logistika. Služba, šola, razvozi na treninge, kuhanje kosil, plačevanje položnic. Delujemo kot dobro naoljen stroj, kot podjetje, ki uspešno krmari skozi vsakdan.

Če nas kaj moti, imamo odličen izgovor: »Zdaj nimam časa, se bova pogovorila med vikendom.« Ali pa zaspimo od utrujenosti pred televizijo. Razdalja med partnerjema lahko tako postane nekaj normalnega, nekaj, kar opravičujemo s tempom življenja.

Potem pa pride dopust. Urnik izgine, telefonov naj bi bilo manj, zunanjih distrakcij pa je vedno manj. In naenkrat se človek znajde v enem prostoru z vsem tistim, kar se je mesece pometalo pod preprogo z mislijo: »Saj bo na morju boljše.«

Pa ni nujno boljše. Ker se na morju prostor ne razširi, ampak se lahko zoži.

Ko dopust razkrije osamljenost v dvoje

Predstavljajte si klasičen večer, ki ga pozna veliko parov. Otroci končno zaspijo v prevročem apartmaju, vidva pa se usedeta na balkon. Zunaj je idilična poletna noč, a namesto olajšanja je med vama težka, gosta tišina.

Ko eden ponudi kozarec pijače, drugi namesto »hvala« odreagira z ostrino ali pa se preprosto umakne v telefon. V tistem trenutku se ne bije bitka zaradi utrujenosti od poti, ampak se lahko razkriva osamljenost v dvoje.

V družinah lahko partnerja na dopust prineseta tudi zelo različna pričakovanja. Eden morda pričakuje razbremenitev in občutek, da bo nekdo končno poskrbel tudi zanj, drugi pa predvsem mir in počitek brez novih obveznosti.

Ko se takšna pričakovanja srečajo v majhnem prostoru in brez običajnih vsakodnevnih odvodov, hitro pride do napetosti.

Prepiri na dopustu pogosto niso zares o malenkostih

Šele ko se začnejo luščiti prvi sloji očitkov o tem, kdo je kupil napačen kruh in kdo ni pospravil brisač, lahko pridemo bližje bistvu.

Do tistega tihega, ranljivega priznanja:

»Tako zelo sem utrujena od tega, da moram misliti na vse.«
»Tako zelo me je strah, da me sploh ne opaziš več.«

Prepiri o vodi, parkiranju in restavracijah pogosto niso zares prepiri o teh stvareh. Lahko so izraz stiske dveh ljudi, ki sta izgubila stik.

Dopust teh težav praviloma ne ustvari na novo. Lahko pa zmanjša vsakodnevni hrup in razkrije tisto, kar je bilo prej lažje preslišati.

Kako lahko partnerski odnos na dopustu ponovno najde bližino?

Ko začutite napetost, rešitev ni nujno v popolnejši destinaciji ali boljšem hotelu. Pomembneje je, ali lahko ostanemo v stiku tudi takrat, ko postane težko.

Namesto da zaloputnemo z vrati, se umaknemo v telefon ali nadaljujemo z očitki, lahko poskusimo upočasniti in ubesediti tisto, kar se skriva pod jezo.

Včasih je pomembnejši stavek:

»Pogrešam te.«
»Počutim se sam/a.«
»Potrebujem, da me malo bolj vidiš.«

kot pa še ena razprava o tem, kdo ima prav.

Najboljši dopust ni nujno popoln dopust

Najboljši dopusti niso nujno tisti, s katerih prinesemo najlepše fotografije za družbena omrežja. Najbolj dragoceni so lahko tisti, na katerih se med peskom na tleh in vonjem po kremi za sončenje spet zares srečamo.

Tudi če so takšni trenutki težki, so lahko globoko resnični. Spomnijo nas, da je bližina včasih naporna, a da se prav skozi iskren stik lahko ponovno vzpostavi občutek varnosti in povezanosti.

Prispevek terapevtke Saše Golob je originalno objavljen na spletnem portalu revije Sensa.

The post Partnerski odnos na dopustu: zakaj bližina razkrije napetosti in neizrečene potrebe appeared first on Saša Golob.

Pripadnost v partnerskem odnosu odpira pomembno vprašanje, kako ostati zvest sebi in hkrati dovoliti bližino, izbiro in zavezanost drugemu.

Vsak dan se je treba odločati za zvestobo, v prvi vrsti do sebe.

Ne pripadam nikomur, pa vendar si želim biti izbrana …

»Ne pripadam nikomur.«

Ta stavek danes zveni kot manifest svobode. Strah pred pripadnostjo in občutkom ujetosti ima svoj smisel. Ženske so dolgo izstopale iz odnosov, ki so bili določeni od zunaj, v katerih so se morale ves čas prilagajati in nikoli niso zares občutile tistega pravega srečanja. Potreba po avtonomiji je zato razumljiva, zdrava in nujna.

Želja po svobodi in želja biti izbrana

A ob tem se pogosto tiho pojavi tudi želja, da bi bila ženska izbrana. Da jo nekdo vidi, začuti in se odloči: »Tebe želim ob sebi.« In da ni izbrana zgolj iz potrebe ali iz strahu pred samoto.

V tem prostoru se srečata dve sili, ki ju ni vedno lahko držati skupaj. Po eni strani potreba po svobodi in ohranjanju sebe. Po drugi strani hrepenenje po pripadnosti, po tem, da odnos nekaj pomeni, da ima težo in da ni občutka zamenljivosti.

Želimo si, da nekdo ostane zato, ker si to želi.

Pripadnost ni isto kot lastništvo

Beseda »lastništvo« v odnosih zveni ostro in skoraj nevarno. Povezana je z izkušnjami nadzora, posesivnosti in izgube sebe. Naravno je, da sproži odpor.

In vendar se za tem pojmom v sodobnih razlagah včasih skriva drugačen pomen – notranja drža, v kateri odnos ni samoumeven. Izbira, ki ni enkratna, temveč ponavljajoča. V tej izbiri je prisotna pripravljenost ostajati tudi takrat, ko ni vse enostavno.

Takšno razumevanje ne govori o pravici nad drugim, temveč o odgovornosti do odnosa. O pripravljenosti, da v njem ostajamo, ga negujemo in soustvarjamo.

Kako ostati svoj in hkrati pripadati?

Zreli odnosi niso brez zavez in niso zgolj odprti v smislu, da je odhod vedno najlažja pot. Njihova svoboda se kaže v tem, da partnerja ostajata, ker to izbirata, ker jima je mar in v drugem prepoznata nekaj, kar presega trenutno udobje.

V takšnem prostoru pripadnost ne pomeni izgube sebe, ampak povezanost, ki ne izključuje individualnosti. Pomeni možnost, da je človek hkrati svoj in z nekom.

Pripadnost v partnerskem odnosu je vedno znova izbira

Morda zato vprašanje ni, ali nekdo nekomu pripada. Morda je bistveno nekaj preprostejšega in hkrati zahtevnejšega: ali si dovolimo biti izbrani in ali znamo tudi sami izbirati.

To ni nekaj, kar naredimo enkrat, ampak vedno znova. Vsak dan se je treba odločati za zvestobo, v prvi vrsti do sebe.

Prispevek terapevtke Saše Golob je originalno objavljen na spletnem portalu revije Sensa.

The post Pripadnost v partnerskem odnosu: kako ostati svoj in hkrati izbrati drugega appeared first on Saša Golob.

Moški in partnerska terapija so tema, o kateri se danes govori vse bolj odprto, saj vse več moških prepoznava, da iskanje pomoči ni znak šibkosti, temveč pripravljenosti za bolj povezan partnerski odnos.

Vse več moških predlaga partnersko terapijo.

V zadnjem času me je kontaktiralo kar nekaj moških s pobudo za partnersko terapijo: »Vidim, da med nama nekaj ne gre. Ne vem, kako naprej, ampak tako kot je, ni v redu.«

Opazim njihovo močno željo, da bi se s svojo partnerko ponovno srečali v bližini. Ti stavki običajno niso izrečeni zlahka in pogosto pridejo po dolgih letih tišine, zadrževanja ali občutka, da morajo vse nositi sami.

Zakaj moški vse pogosteje poiščejo partnersko terapijo?

Mnogi moški so že v otroštvu in mladosti prejemali sporočila, da morajo biti močni, zbrani in racionalni, da morajo zdržati, preživeti težke trenutke in iti naprej.

Takšna drža lahko dolgo pomaga pri spoprijemanju z življenjem, v bližnjih odnosih pa lahko postane ovira, če pomeni, da človek težko izrazi strah, žalost, ranljivost ali potrebo po bližini.

Kaj to pomeni za partnerske odnose?

Za mnoge pare pride trenutek, ko se eden od partnerjev ustavi in reče:

»Pogrešam te.«
»Ne najdem več poti do tebe.«
»Rad bi, da nama uspe, pa ne vem več kako.«

Takrat se začne iskanje poti nazaj v bolj povezano partnerstvo.

Ko pari pridejo na terapijo, pogosto najprej iščejo odgovor na vprašanje, kako spremeniti partnerja. Pomemben premik pa se lahko začne pri stiku s seboj – s svojimi željami, potrebami, strahovi, mejami in občutkom lastne avtonomije.

Pri tem je pomembno, da je človek slišan, razumljen in podprt, hkrati pa postopoma prevzame odgovornost tudi za svoj del odnosne dinamike.

Ko se partnerja začneta poslušati drugače

Postopoma lahko začneta raziskovati tudi nekaj, kar jima je bilo morda dolgo tuje: kako poslušati partnerja brez takojšnje obrambe.

Kako ostati v stiku tudi takrat, ko pogovor postane težak. Kako povedati:

»To me boli.«
»Tukaj se počutim izgubljenega.«
»Potrebujem te.«

V čustveno osredotočeni partnerski terapiji pogosto raziskujemo, kaj se skriva pod konfliktnimi odzivi. Pod jezo je lahko strah. Pod umikom žalost ali občutek nemoči. Pod tišino pa hrepenenje po bližini in varnosti.

Ko se partnerja začneta srečevati na tej globlji ravni, se lahko odnos postopoma začne mehčati. Obrambe postanejo manj potrebne, pogovori bolj iskreni, bližina, ki je bila morda dolgo izgubljena, pa začne ponovno dobivati prostor.

Iskanje pomoči ni znak šibkosti

Vesela sem za vsakega moškega, ki se odloči stopiti na to pot, in tudi za njegovo partnerko. Ne zato, ker bi bila terapija čudežna rešitev, ampak zato, ker lahko pomeni pomemben premik: pripravljenost pogledati vase in v odnos z več odprtosti in poguma.

Dolga leta je veljalo, da morajo moški svoje dvome, ranljivost ali bolečino potisniti na stran in iti naprej. Danes pa se vse več moških odloča iskati bližino, boljši stik s seboj in bolj pristen odnos.

Včasih se pot začne s knjigo, pogovorom, moško skupino ali terapijo. Včasih pa s stavkom, ki ga človek izreče prvič po dolgem času:

»Ne želim več živeti v tej razdalji s teboj. Rad bi se spet počutil blizu.«

Ko ni treba več vsega nositi sam

Ko človek začne iskati podporo zunaj sveta osamljene bolečine, se lahko začne odpirati drugačen način odnosa – takšen, v katerem ni treba vsega nositi sam.

Odnos lahko postopoma postane bolj topel in povezan, hkrati pa se lahko poveča tudi občutek notranje umirjenosti.

In morda je prav to eden najlepših trenutkov v terapiji: ko partnerja po dolgem času sedita drug ob drugem in eden od njiju reče:

»Zdaj te spet čutim.«

Takrat vemo, da se je med njima premaknilo nekaj pomembnega.

Prispevek terapevtke Saše Golob je originalno objavljen na spletnem portalu revije Sensa.

The post Ko moški poišče partnersko terapijo: pot od čustvene razdalje nazaj k bližini appeared first on Saša Golob.

Različna spolna želja je pogosta tema v partnerskih odnosih, saj lahko hitro prebudi občutke zavrnitve, pritiska, sramu in strahu, da za partnerja nismo več dovolj. Je eden pogostejših razlogov za napetost v partnerskih odnosih in hkrati eden najbolj napačno razumljenih.

»Če bi me imel rad, bi si me želel.«
»Vedno moram jaz prositi.«
»Z mano je očitno nekaj narobe.«
»Saj bi, pa mi enostavno ni do tega.«
»Spet bo razočaran/a.«

Če ste se v katerem od teh stavkov prepoznali, niste sami. Različna spolna želja je eden najpogostejših razlogov za napetost v partnerskih odnosih in hkrati eden najbolj napačno razumljenih. Pogosto mislimo, da gre zgolj za spolnost, v resnici pa so lahko v ozadju tudi občutek bližine, varnosti in lastne vrednosti.

Ko spolnost postane potrditev bližine

Za mnoge ljudi je spolnost eden pomembnih načinov, kako občutijo povezanost. Ko je spolnega stika več, se lahko počutijo zaželene, potrjene in izbrane. Ko ga je manj ali ga ni, pa se lahko hitro sprožijo globlji strahovi:

»Nisem več privlačen/a.«
»Nisem dovolj.«
»Nekaj je narobe z mano.«

Zato se potreba po bližini navzven pogosto ne izrazi kot ranljivost, ampak kot pritisk ali očitek:

»Zakaj se me nikoli ne dotakneš?«
»Vedno imaš izgovore.«
»Očitno ti ni več mar.«

Pod temi stavki pa se pogosto skriva nekaj veliko mehkejšega in bolečega:

»Rad/a bi čutil/a, da sem ti pomemben/a.«
»Rad/a bi vedel/a, da me še želiš.«

Umik se pogosto rodi iz strahu, ne iz pomanjkanja ljubezni

Na drugi strani je pogosto partner, ki ima manj spolne želje. To samo po sebi ne pomeni, da ima manj čustev ali da mu je za odnos manj mar. V njem se lahko odvijajo misli, kot so:

»Spet ga/jo bom razočaral/a.«
»Ne zmorem dati tega, kar pričakuje.«
»Če začnem, bo hotel/a več.«

Telo se lahko ob občutku pritiska zapre, zamrzne ali umakne. To se ne zgodi nujno zato, ker ne bi bilo ljubezni, ampak ker je lahko prisotnih preveč pritiska, sramu ali strahu pred neuspehom.

Zato se pojavijo stavki:

»Utrujen/a sem.«
»Res mi ni do tega.«
»Zakaj je seks vedno taka drama?«

A pod njimi se lahko skriva:

»Strah me je, da nisem dovolj.«
»Strah me je, da te bom izgubil/a.«

Različna spolna želja lahko ustvari začaran krog

Tako lahko nastane krog, v katerem nihče ne dobi tistega, kar v resnici potrebuje:

• Eden išče bližino in potrditev ter ju išče vedno glasneje.
• Drugi čuti pritisk in se začne umikati.
• Umik potrdi strah prvega: »Nisem zaželen/a.«
• Pritisk potrdi strah drugega: »Nisem dovolj dober/a.«

In bolj ko se oba trudita zaščititi pred bolečino, bolj se lahko oddaljujeta.

Kaj pomaga pri različni spolni želji?

Pogosto pomaga manj razpravljanja o tem, kdo ima prav glede spolnosti, in več pogovora o doživljanju, čustvih in potrebah obeh partnerjev. Preobrat se zato pogosto ne začne v spalnici, ampak v drugačnem pogovoru.

Namesto:

»Ti nikoli nočeš.«
»S tabo se ne da.«

lahko, če zmoremo, poskusimo:

»Ko se me ne želiš dotakniti, me zelo zaboli in postanem prestrašen/a.«
»Ko čutim, da nekaj pričakuješ od mene, se zaprem in me je sram.«

Takšni stavki niso enostavni, vendar bolj neposredno pokažejo, kaj se v človeku dogaja. Ko partner sliši jezo ali očitek, se pogosto zaščiti. Ko sliši strah, sram ali bolečino, pa se lahko odpre več prostora za bližino in razumevanje.

Spolna želja potrebuje občutek varnosti

Spolna želja težko raste v prostoru pritiska, dokazovanja ali strahu. Veliko lažje se lahko pojavi tam, kjer je dovoljeno reči:

»Takšen/na sem ta trenutek.«
»To mi je težko.«
»Rad/a bi, pa me je strah.«

Ko spolnost ni več test ljubezni, ampak povabilo v stik, se lahko začne spreminjati tudi odnos do nje.

Včasih je že stavek:

»Zdaj razumem, zakaj te boli.«

bolj intimen kot katerakoli tehnika ali dogovor.

Različna spolna želja sama po sebi ni nujno problem

Različna spolna želja sama po sebi ni vedno znak, da je z odnosom nekaj narobe. Težava nastane predvsem takrat, ko zaradi razlik začnemo verjeti, da nismo ljubljeni, zaželeni ali dovolj vredni.

Prav v razumevanju teh globljih občutkov se lahko začne pot nazaj k večji varnosti, bližini in spolni povezanosti.

Prispevek terapevtke Saše Golob je originalno objavljen na spletnem portalu revije Sensa.

The post Različna spolna želja v partnerskem odnosu: ko eden želi več, drugi pa se umika appeared first on Saša Golob.

Zamere v partnerskem odnosu pogosto nastanejo takrat, ko bolečina, razočaranje ali potreba po bližini ostanejo predolgo neizrečeni in neslišani.

Prepiri niso vedno dokaz razhajanja, temveč pogosto klic po tem, da bi bili končno slišani.

V vsakem odnosu nastopijo trenutki, ko si dva človeka želita predvsem biti slišana, razumljena in sprejeta. Pa vendar se prav v teh trenutkih pogosto najbolj zgrešita. Kot da bi sedela vsak na svojem bregu, med njima pa bi se iz dneva v dan poglabljala reka nerazrešene bolečine.

Ko si močno želim bližine, me nekaj ustavi

Mnogi pari opisujejo občutek, da si resnično želijo biti bližje, pa tega enostavno ne zmorejo. V človeku lahko živi ogromno želje po ljubezni, hkrati pa stare rane, navade preživetja in nezavedni strahovi pred ranljivostjo. Tako nastane bolečina, ki je glasna, a se ne zna izraziti drugače kot v kritiki, umiku, tišini ali vedno enakem prepiru.

Težka tišina neizgovorjenih zamer

Zamere se začnejo tam, kjer nekaj boli, pa ostane neizrečeno. Ko eden od partnerjev že desetič razlaga, zakaj ga neka drobna stvar prizadene, drugi pa se počuti napadenega ali presojanega, lahko sčasoma pride trenutek, ko človek obupa.

Neha razlagati in se umakne v tišino, v kateri se porajata občutek neslišanosti in osamljenosti v odnosu.

Prepir ni pravi problem – bolečina pod njim je

Od zunaj se prepiri zdijo kot pritoževanje o vsakdanjih malenkostih: kdo je pozabil pospraviti, kdo ni poslušal, kdo je nekaj povedal v napačnem tonu. A prepir pogosto ni zares samo o tem.

V resnici je lahko prepir klic na pomoč:

• »Prosim, sliši me.«
• »Povej mi, da sem ti pomemben.«
• »Ne zapuščaj me v tem.«

Ko ta klic ni slišan, lahko med partnerjema nastane začaran krog, v katerem se bolečina in obrambni odzivi vedno znova krepijo.

Kaj se skriva pod zamerami v partnerskem odnosu?

Pod zamero pogosto ni le jeza. Lahko so žalost, razočaranje, občutek neslišanosti, strah pred zavrnitvijo ali hrepenenje po bližini.

Ko človek dovolj dolgo nima občutka, da je slišan, lahko začne izgubljati upanje, da se bo v odnosu sploh še kaj spremenilo. Takrat očitke pogosto zamenjajo umik, tišina ali čustvena oddaljenost.

Zamera zato ni nujno znak, da nam ni več mar. Včasih je prav nasprotno – znak, da nas je odnos bolel prav zato, ker nam je bil pomemben.

Terapevtski prostor lahko ustvari nekaj, česar doma zmanjka

Ko par pride v terapevtski prostor, oba dobita možnost, da sta slišana brez medsebojnega branjenja, obsojanja in pritiska.

Terapevt pomaga upočasniti tisti avtomatični ples, v katerem eden napada, drugi se umika ali obratno, ter pod njim raziskati občutke, hrepenenja in strahove.

To so trenutki, ko se partnerja ne sprašujeta več predvsem, kdo ima prav, ampak:

»Kako sva oba prišla do tega, da naju boli?«

Ko lahko začneta razumeti, kaj se dogaja med njima in kaj se skriva pod njunimi obrambnimi odzivi, se lahko dinamika začne mehčati.

Ni krivca, sta dva človeka, ki nosita svoje zgodbe

Ko partnerja spoznata, da nista nasprotnika, temveč dva človeka z različnima zgodbama, ranljivostmi in načini zaščite, ki si želita biti povezana, se lahko odnos začne spreminjati.

Jezik med njima postane mehkejši. Izjava »ti nikoli« se lahko spremeni v:

»Tako me je strah, da sem sam v tem.«

Partner, ki se je prej branil, lahko prvič sliši, da nasproti njega ni le kritika, ampak bolečina. Prav tam lahko nastane stik, ki ga prej nista mogla najti.

Kako se zamere v partnerskem odnosu začnejo mehčati?

Zamere se običajno ne razrešijo samo tako, da se odločimo, da bomo preteklost pozabili. Pomembno je, da je bolečina prepoznana, slišana in dovolj varno izražena.

To, kar v partnerski terapiji počnemo, bi lahko opisali zelo preprosto:

Pomagamo partnerjema najti pot drug do drugega, ko ju bolečina ločuje.

Ko je namesto obtoževanja mogoče povedati, kaj je bolelo, kaj je manjkalo in po čem človek v odnosu še vedno hrepeni, se lahko začne ustvarjati prostor za drugačen stik.

Zamere v partnerskem odnosu zato niso nujno konec bližine. Lahko postanejo izhodišče za bolj iskren pogovor, če partnerja zmoreta pogledati pod jezo in slišati bolečino, ki se skriva za njo.

Prispevek terapevtke Saše Golob je originalno objavljen na spletnem portalu revije Sensa.

The post Zamere v partnerskem odnosu: ko bolečina ostane neizrečena in se prepiri ponavljajo appeared first on Saša Golob.

Asertivnost v partnerskem odnosu omogoča, da izrazimo svoje potrebe, občutke in meje, ne da bi pri tem izgubili stik s seboj ali s partnerjem.

Asertivnost je zdrav način komunikacije v partnerskem odnosu.

V partnerskih odnosih pogosto iščemo ravnotežje med tem, da ostanemo povezani, in tem, da ostanemo zvesti sebi. Mnogi od nas so se naučili, da je za odnos bolje molčati, potrpeti ali se prilagoditi. Drugi so izbrali nasprotno pot – povedati vse, hitro in ostro. Obe strategiji imata pogosto isto posledico: oddaljenost.

Obstaja pa tretja pot. Imenuje se asertivnost.

Asertivnost ni trda komunikacija in ni sebičnost. Je sposobnost, da v odnosu ostanemo v stiku s seboj in hkrati z drugim.

Kaj je asertivnost?

Asertivnost pomeni, da jasno, iskreno in spoštljivo izražamo svoje misli, čustva, potrebe in meje, ne da bi pri tem napadali ali se umikali. Hkrati upoštevamo tudi partnerja, njegov svet, njegova čustva in njegove meje.

Gre za zdravo sredino med:

• pasivnostjo, ko sebe potisnemo na stran, da bi ohranili mir, in
• agresivnostjo, ko sebe postavimo nad druge in s tem odnos ranimo.

Asertivnost ni nekaj, kar imamo ali nimamo. Je veščina, ki se je učimo, pogosto prav v odnosih, ki so nam najpomembnejši.

Zakaj je asertivnost v partnerskem odnosu ključna?

V intimnem odnosu ne potrebujemo le dogovorov in rešitev, temveč predvsem občutek čustvene varnosti: da smo slišani, upoštevani in pomembni. Ko svojih potreb ne izrazimo, partner pogosto sploh ne ve, kaj se v nas dogaja. Ko jih izrazimo z napadom, pa se lahko zapre.

Asertivna komunikacija omogoča:

• več občutka varnosti,
• manj obrambnih reakcij,
• več bližine in sodelovanja,
• več prostora za različnost.

Kako je asertivnost videti v vsakdanjih situacijah?

Pasivno:
»Saj je vseeno, bom že jaz.«
Navzven mir, znotraj pa tiha jeza in občutek nevidnosti.

Agresivno:
»Nikoli me ne poslušaš. Vedno misliš samo nase.«
Navidezna moč, ki pa ruši občutek varnosti.

Asertivno:
»Ko me prekineš, se počutim spregledano. Pomembno mi je, da me slišiš do konca.«
Jasno, spoštljivo in povezovalno.

Štirje stebri asertivnosti v partnerskem odnosu

1. Govorimo o sebi, ne proti partnerju

Namesto obtoževanja odpremo vrata v svoj notranji svet.

Namesto: »Ti me nikoli ne poslušaš!«
Lahko rečemo: »Počutim se neslišano, ko gledaš televizijo, medtem ko ti nekaj razlagam.«

Partnerju s tem omogočimo, da nas začuti, ne da bi se moral takoj braniti.

2. Jasno izrazimo svoje potrebe

Ljubezen ne pomeni, da partner sam ve, kaj potrebujemo. Pomeni, da si upamo povedati.

Namesto: »Če bi me imel/a rad/a, bi že vedel/a.«
Lahko rečemo: »Potrebujem več bližine. Pomaga mi, če si zvečer vzameva nekaj minut zase.«

3. Postavljamo meje, ki varujejo odnos

Meje niso kazen ali grožnja. So način, kako ostanemo v stiku, ne da bi pri tem ranili sebe ali drugega.

Namesto: »Če boš še tako govoril/a, grem.«
Lahko rečemo: »V tem tonu ne zmorem nadaljevati. Predlagam, da narediva pavzo in se k pogovoru vrneva kasneje.«

4. Dovolimo si nestrinjanje

Asertivnost pomeni tudi, da lahko rečemo:

»Vidim drugače. Zame je pomembno …«

in kljub temu ostanemo povezani.

Asertivnost se začne pri stiku s seboj

Prava asertivnost ne izvira iz pravilnih stavkov, temveč iz zavedanja sebe. Preden spregovorimo, se je vredno vprašati:

• Kaj v resnici čutim?
• Kaj se je v meni sprožilo?
• Kaj zdaj potrebujem?

Če tega ne vemo, bomo pogosto ali tiho ali napadalni. Asertivnost zahteva upočasnitev in pogum, da se najprej srečamo s seboj.

Ko zaznamo, da nekaj v nas povzroča nelagodje ali napetost, lahko poskusimo prepoznati čustvo, ki se prebuja, in nato spoštljivo izraziti svojo potrebo ali možno rešitev.

Primer: »Ko več dni nimava pravega stika, se v meni zbudita žalost in strah, da nisem pomembna. Potrebujem več občutka povezanosti. Bi lahko tudi ti predlagal čas za naju?«

Asertivnost kot dejanje poguma

Biti asertiven v partnerskem odnosu pomeni tvegati bližino: pokazati ranljivost, priznati svoje potrebe in zaupati, da odnos to zmore.

Asertivnost ne pomeni, da bo vedno vse gladko. Pomeni pa, da tudi v nesoglasjih ostajamo v stiku – s seboj in s partnerjem.

Prispevek terapevtke Saše Golob je originalno objavljen na spletnem portalu revije Sensa.

The post Asertivnost v partnerskem odnosu: kako izraziti potrebe in meje brez napadanja ali umikanja appeared first on Saša Golob.

Osamljenost v partnerskem odnosu je lahko posebej boleča v času praznikov, ko je okoli nas veliko podob bližine, povezanosti in srečnih družin, med partnerjema pa je lahko prav takrat največ tišine.

December je čas bližine in lahko hkrati tudi čas najgloblje osamljenosti v odnosu.

December ima poseben sijaj. Lučke, praznična glasba, polne mize, slike srečnih družin. In prav v tem času se v mnogih odnosih najglasneje oglasi nekaj, o čemer se redko govori: osamljenost v dvoje.

To ni osamljenost, ko si sam, ampak tista, ko sediš za bogato obloženo mizo nasproti nekoga, ki ga imaš rad, pa se med vama razprostira tišina, ki je ne znaš več prebiti. Miza pred vama je polna, stik med vama pa prazen.

Zakaj je osamljenost v odnosu med prazniki lahko še močnejša?

Mnogi pari mi decembra povedo, da je v teh dneh težje kot sicer. Ne zato, ker bi bilo več prepirov, ampak zato, ker je več pričakovanj in več podob o tem, kako »bi moralo biti«.

Sediš pri večerji, otroci so morda že v postelji, sveče gorijo. Eden poseže po telefonu, drugi pogleda stran – iz utrujenosti ali iz strahu, da bi se odprl in ne bil slišan.

Ekrani tako postanejo tiho zavetje, nekakšen zamašek za bolečino. Kratek odmik od vprašanja, ki visi v zraku: »Kje sva midva?«

Ko se prepiri preselijo v tišino

Prepir, ki se mu raje izogneta, in bolečina, ki ostane. V prazničnih dneh se mnogi pari ne prepirajo manj, temveč drugače. Prepiri se potisnejo v tišino.

Zadržita dih in si rečeta: »Zdaj ni pravi čas.« A neizrečeno ne izgine, le usede se globlje.

Ko se pogled sreča s še eno popolno družinsko fotografijo na družbenih omrežjih, se lahko pojavijo primerjanje, dvom in žalost.

• »Zakaj pri naju ni tako?«
• »Kaj delava narobe?«
• »Ali sva sploh še povezana?«

Osamljenost v odnosu ne pomeni nujno, da je ljubezni konec

To so vprašanja, ki lahko decembra bolijo še močneje. Osamljenost v odnosu je pogosto znak hrepenenja in ne konca. Ko govorim s pari, vedno znova opažam isto: osamljenost v odnosu redko pomeni, da ljubezni ni več. Pogosteje pomeni, da je bolečina postala prevelika, da bi jo še znali povedati.

Pod umikom je lahko strah pred zavrnitvijo. Pod tišino je želja po bližini. Pod navidezno hladnostjo je pogosto utrujenost.

Vsak na svoj način išče varnost. Eden se zapre vase, drugi postane nemiren, kritičen ali žalosten. A oba sta lahko v resnici predvsem osamljena.

Ko nekdo prvič izreče: »Pogrešam te«

Včasih se v terapiji zgodi nekaj zelo tihega. Nekdo prvič izreče stavek, ki ga doma ni mogel:

»Pogrešam te.«
»Strah me je, da si nisva več blizu.«
»Ne vem več, kako do tebe.«

V teh stavkih ni obtožbe, ampak iskrena človeška potreba. Ko je to izrečeno in slišano, se osamljenost lahko začne mehčati. S tem še ni vse rešeno, vendar nekdo končno ni več sam s svojo bolečino.

December je lahko tudi priložnost za več iskrenosti

December ni čas popolnih odnosov, je pa lahko čas iskrenosti. Čas, ko si dovolimo priznati, da nam ni lahko, da smo osamljeni, čeprav nismo sami, in da si želimo več stika, pa ne vemo več, kako ga ustvariti.

Včasih je prvi korak k bližini preprost, a pogumen: ustaviti se, odložiti ekran, pogledati drug drugega in povedati nekaj resničnega.

Osamljenost v partnerskem odnosu ni nujno znak, da ste se izgubili. Pogosto je znak, da si oba še vedno želita najti drug drugega.

Čeprav december lahko poudari bolečino, lahko hkrati ponudi nekaj dragocenega: priložnost, da se vprašamo ne, kako bi morali biti, ampak kako se v resnici počutimo, ali si to upamo povedati in ali zmoremo drugega tudi slišati.

Prispevek terapevtke Saše Golob je originalno objavljen na spletnem portalu revije Sensa.

The post Osamljenost v partnerskem odnosu: zakaj se med prazniki lahko še poglobi appeared first on Saša Golob.

Začaran krog v partnerskem odnosu pogosto nastane takrat, ko si oba partnerja želita bližine, vendar ju obrambni vzorci vodijo v umik, kritiziranje, očitanje ali druge odzive, ki ju še bolj oddaljijo.

Obrambna vedenja niso napaka, so klic na pomoč. So način, kako protestiramo proti izgubi povezanosti.

Pri delu s pari v terapevtskem procesu znova in znova opažam isto temeljno resnico: vsak posameznik hrepeni po bližini, vendar je v določenih trenutkih ne zmore niti dati niti sprejeti. Vsi si želimo biti slišani, sprejeti in povezani, a kljub tej iskreni želji nas naši obrambni vzorci pogosto vodijo stran od tistega, kar v resnici potrebujemo.

Kako nastane začaran krog v partnerskem odnosu?

Namesto pristne bližine se znajdemo v vzorcih umikanja, kritiziranja, očitanja, zasledovanja ali užaljenosti. Ti vzorci, ki jih nezavedno ponavljamo, so pogosto prepleteni z notranjimi vprašanji, kot so:

»Ali me sploh vidiš?«
»Zakaj se vedno umakneš?«
»Zakaj sem spet sam/a v tem?«

Obrambna vedenja so pogosto klic po povezanosti

Ta obrambna vedenja niso napaka – so klic na pomoč. So način, kako protestiramo proti izgubi povezanosti.

Pod jezo, obtoževanjem ali zapiranjem se pogosto skriva rana: bolečina osamljenosti, neslišanosti ali zavrženosti. Gre za poskuse, da bi se drug drugega vendarle dotaknili, vendar pogosto zgrešimo, ker ostajamo na površju.

Kaj se skriva pod kritiko, jezo in umikom?

Dokler ostajamo v teh ponavljajočih se preigravanjih, je odnos lahko naporen in izčrpavajoč. Ko pa si dovolimo pogledati globlje – v občutke ranljivosti, hrepenenja in strahove, ki nas vodijo – se začne ustvarjati prostor za resnično zbližanje.

Takrat se lahko zgodi premik. Ne čez noč in ne brez truda, temveč s potrpežljivostjo, sočutjem in iskreno željo, da drug drugega znova srečamo.

Kako iz začaranega kroga nazaj v stik?

Pot iz nemoči in obupa vodi prek razumevanja. Ko začnemo bolje prepoznavati svoje občutke in odzive ter razumeti tudi partnerjevo doživljanje, lahko začnemo reagirati drugače.

Namesto avtomatične kritike lahko poskusimo povedati, kaj nas boli. Namesto umika lahko poskusimo ostati v stiku še nekaj trenutkov dlje. Namesto vprašanja, kdo ima prav, se lahko vprašamo, kaj se pravzaprav dogaja med nama.

Prav takrat se lahko začne vzpostavljati stik, ki pomirja, zdravi in povezuje – namesto da bi nas vedno znova oddaljeval.

Začaran krog v partnerskem odnosu ni dokaz, da je odnos obsojen na neuspeh. Pogosto je predvsem znak, da sta partnerja ujeta v način zaščite, ki je nekoč morda pomagal, danes pa jima preprečuje, da bi se zares srečala.

Prispevek terapevtke Saše Golob je originalno objavljen na spletnem portalu revije Sensa.

The post Zakaj se v partnerskem odnosu umikamo, kritiziramo in prepiramo? Obrambni vzorci kot klic po bližini appeared first on Saša Golob.

Patološko laganje v odnosih lahko razumemo tudi kot obrambni vzorec, ki človeka sčasoma oddalji od lastne pristnosti, zaupanja in resnične bližine z drugimi.

Ko izgubimo stik s svojo pristnostjo, lahko nezavedno vstopimo v igro pretvarjanja, ki nas sčasoma odtuji tako od sebe kot od drugih.

Ko je človek pristen, iskren in zaupanja vreden, se v njegovi bližini pogosto zberejo ljudje, ki to prepoznajo in cenijo. Ko pa oseba pristnosti in iskrenosti ne zmore, lahko s pretvarjanjem, »igranjem« in neiskrenostjo povzroči dvojno škodo.

Rani sebe, ker počasi izgublja stik s tem, kdo v resnici je, hkrati pa rani tudi druge, ki hote ali nehote verjamejo napačni predstavi o tem, kdo ta oseba pravzaprav je.

Ko resnica pride na dan

Pogosto je le vprašanje časa, kdaj bo resnica prišla na dan. Takrat se lahko pojavijo razočaranje, jeza in občutek izdaje tako pri osebi, ki ni zmogla pristnosti, kot pri ljudeh okoli nje, ki so verjeli temu, kar so slišali in videli.

Takšne dinamike pogosto vodijo v zahtevne, boleče in dramatične situacije, v katerih nihče zares ne zmaga, ostane pa veliko bolečine in stiske.

Zato je pomembno, da začnemo prepoznavati svoje vzorce in obrambe ter se učiti iskrenosti – najprej do sebe.

V procesu spreminjanja takšnih načinov delovanja pogosto nastopi prehodno obdobje, v katerem se stari načini rušijo, novi pa še niso dovolj utrjeni. Prav to obdobje je lahko zelo naporno.

Patološko laganje kot obrambni mehanizem

Za lažjo predstavo se lahko ustavimo pri primeru patološkega laganja. Tudi tega lahko v nekaterih primerih razumemo kot obrambni mehanizem, ki se je razvil v odnosih v otroštvu.

Če starši otroku nenehno določajo, kaj je prav, ne da bi slišali njegove poglede, potrebe in občutke, se lahko otrok začne učiti pretvarjanja. Prikrivanje lahko postane preživetvena strategija, ki raste skupaj z njim.

Pretvarjanje in laganje lahko tako dobita funkcijo prilagajanja okolju. Otrok si ustvari notranji svet, v katerem navzven ugodi drugemu, znotraj pa poskuša ohraniti vsaj nekaj sebe.

Pokima mami, nato pa naredi po svoje. Pojasnjevanje se mu sčasoma lahko zdi nesmiselno, saj v sebi kopiči izkušnje zavrnitve, neslišanosti in povoženosti.

Tako lahko nastane nekakšna notranja razcepljenost: eno čuti, drugo pokaže in tretje naredi.

Ko otroška strategija postane težava v odraslih odnosih

Leta kasneje se lahko življenje začne sesuvati kot hišica iz kart. »Orodja« v obliki laganja, prikrivanja ali manipulacije, ki so nekoč pomagala ohranjati občutek varnosti, v intimnih in kakovostnih odnosih postanejo destruktivna.

Človek lahko težko prenaša bližino, saj je ta zanj ogrožajoča. Ko ga drugi zares opazi, lahko to doživi kot kritiko lastne osebnosti ali nevarnost, da bo razkrit.

Ob občutku ogroženosti se lahko sprožijo umik, ugasnitev, obramba ali dodatno vztrajanje pri zgodbi, ki je do tedaj omogočala notranje preživetje.

Izguba stika s seboj

V notranjosti se lahko pojavlja groza praznine in bojazen, da bi brez zgodaj naučenih obrambnih strategij ostal dezorientiran, nemočen ali brez jasnega občutka, kdo sploh je.

Paradoks je v tem, da so ga prav strategije, ki so mu nekoč pomagale, sčasoma oddaljile od njega samega. Težje izraža sebe in lahko skozi leta pretvarjanja postopoma izgubi stik z lastnimi občutki, potrebami in identiteto.

Takrat lahko človek obupa nad bližino. Nežna intima mu je lahko tuja ali celo neprijetna. Ljubeča prisotnost drugega ga lahko spravi v stisko, saj globoko v sebi morda čuti, da si je ne zasluži.

Umika se v svoj svet, kjer najde vsaj nekaj miru. Hkrati lahko težko razume, zakaj vedno znova prizadene ljudi, ki jih ima rad. In tudi to boli.

Kako iz vzorca laganja in pretvarjanja?

Potreben je zahteven notranji proces prepoznavanja obrambnih mehanizmov in naučenih strategij, ki so v otroštvu lahko imele smisel, v odraslih odnosih pa ne delujejo več.

Pomemben premik nastane, ko človek začne prepoznavati, da oseba nasproti njega ni več starš ali druga pomembna oseba iz otroštva, pred katero ni imel izbire, temveč odrasel človek v enakovrednem odnosu.

Takrat lahko obsojanje postopoma zamenjata razumevanje in sočutje – do drugega, predvsem pa do sebe.

S tem se začne odpirati možnost za gradnjo bolj pristnih in podpornih odnosov, v katerih je več iskrene bližine, sprejemanja, odgovornosti in razumevanja.

Dokler do tega premika ne pride, lahko človek ostaja ujet v lastno »igro«. Ljudje v njegovem življenju se menjajo, dinamika v odnosih in njegovem notranjem svetu pa ostaja podobna.

Prispevek terapevtke Saše Golob je originalno objavljen na spletnem portalu revije Sensa.

The post Pretvarjanje in laganje v odnosih kot obrambni mehanizem appeared first on Saša Golob.