Patološko laganje v odnosih lahko razumemo tudi kot obrambni vzorec, ki človeka sčasoma oddalji od lastne pristnosti, zaupanja in resnične bližine z drugimi.
Ko izgubimo stik s svojo pristnostjo, lahko nezavedno vstopimo v igro pretvarjanja, ki nas sčasoma odtuji tako od sebe kot od drugih.
Ko je človek pristen, iskren in zaupanja vreden, se v njegovi bližini pogosto zberejo ljudje, ki to prepoznajo in cenijo. Ko pa oseba pristnosti in iskrenosti ne zmore, lahko s pretvarjanjem, »igranjem« in neiskrenostjo povzroči dvojno škodo.
Rani sebe, ker počasi izgublja stik s tem, kdo v resnici je, hkrati pa rani tudi druge, ki hote ali nehote verjamejo napačni predstavi o tem, kdo ta oseba pravzaprav je.
Ko resnica pride na dan
Pogosto je le vprašanje časa, kdaj bo resnica prišla na dan. Takrat se lahko pojavijo razočaranje, jeza in občutek izdaje tako pri osebi, ki ni zmogla pristnosti, kot pri ljudeh okoli nje, ki so verjeli temu, kar so slišali in videli.
Takšne dinamike pogosto vodijo v zahtevne, boleče in dramatične situacije, v katerih nihče zares ne zmaga, ostane pa veliko bolečine in stiske.
Zato je pomembno, da začnemo prepoznavati svoje vzorce in obrambe ter se učiti iskrenosti – najprej do sebe.
V procesu spreminjanja takšnih načinov delovanja pogosto nastopi prehodno obdobje, v katerem se stari načini rušijo, novi pa še niso dovolj utrjeni. Prav to obdobje je lahko zelo naporno.
Patološko laganje kot obrambni mehanizem
Za lažjo predstavo se lahko ustavimo pri primeru patološkega laganja. Tudi tega lahko v nekaterih primerih razumemo kot obrambni mehanizem, ki se je razvil v odnosih v otroštvu.
Če starši otroku nenehno določajo, kaj je prav, ne da bi slišali njegove poglede, potrebe in občutke, se lahko otrok začne učiti pretvarjanja. Prikrivanje lahko postane preživetvena strategija, ki raste skupaj z njim.
Pretvarjanje in laganje lahko tako dobita funkcijo prilagajanja okolju. Otrok si ustvari notranji svet, v katerem navzven ugodi drugemu, znotraj pa poskuša ohraniti vsaj nekaj sebe.
Pokima mami, nato pa naredi po svoje. Pojasnjevanje se mu sčasoma lahko zdi nesmiselno, saj v sebi kopiči izkušnje zavrnitve, neslišanosti in povoženosti.
Tako lahko nastane nekakšna notranja razcepljenost: eno čuti, drugo pokaže in tretje naredi.
Ko otroška strategija postane težava v odraslih odnosih
Leta kasneje se lahko življenje začne sesuvati kot hišica iz kart. »Orodja« v obliki laganja, prikrivanja ali manipulacije, ki so nekoč pomagala ohranjati občutek varnosti, v intimnih in kakovostnih odnosih postanejo destruktivna.
Človek lahko težko prenaša bližino, saj je ta zanj ogrožajoča. Ko ga drugi zares opazi, lahko to doživi kot kritiko lastne osebnosti ali nevarnost, da bo razkrit.
Ob občutku ogroženosti se lahko sprožijo umik, ugasnitev, obramba ali dodatno vztrajanje pri zgodbi, ki je do tedaj omogočala notranje preživetje.
Izguba stika s seboj
V notranjosti se lahko pojavlja groza praznine in bojazen, da bi brez zgodaj naučenih obrambnih strategij ostal dezorientiran, nemočen ali brez jasnega občutka, kdo sploh je.
Paradoks je v tem, da so ga prav strategije, ki so mu nekoč pomagale, sčasoma oddaljile od njega samega. Težje izraža sebe in lahko skozi leta pretvarjanja postopoma izgubi stik z lastnimi občutki, potrebami in identiteto.
Takrat lahko človek obupa nad bližino. Nežna intima mu je lahko tuja ali celo neprijetna. Ljubeča prisotnost drugega ga lahko spravi v stisko, saj globoko v sebi morda čuti, da si je ne zasluži.
Umika se v svoj svet, kjer najde vsaj nekaj miru. Hkrati lahko težko razume, zakaj vedno znova prizadene ljudi, ki jih ima rad. In tudi to boli.
Kako iz vzorca laganja in pretvarjanja?
Potreben je zahteven notranji proces prepoznavanja obrambnih mehanizmov in naučenih strategij, ki so v otroštvu lahko imele smisel, v odraslih odnosih pa ne delujejo več.
Pomemben premik nastane, ko človek začne prepoznavati, da oseba nasproti njega ni več starš ali druga pomembna oseba iz otroštva, pred katero ni imel izbire, temveč odrasel človek v enakovrednem odnosu.
Takrat lahko obsojanje postopoma zamenjata razumevanje in sočutje – do drugega, predvsem pa do sebe.
S tem se začne odpirati možnost za gradnjo bolj pristnih in podpornih odnosov, v katerih je več iskrene bližine, sprejemanja, odgovornosti in razumevanja.
Dokler do tega premika ne pride, lahko človek ostaja ujet v lastno »igro«. Ljudje v njegovem življenju se menjajo, dinamika v odnosih in njegovem notranjem svetu pa ostaja podobna.
Prispevek terapevtke Saše Golob je originalno objavljen na spletnem portalu revije Sensa.
