Psihoterapija, beseda ki v marsikomu zbudi nelagodje. Občutek, da je z nami nekaj hudo narobe. Pa je res tako? Kaj če namesto te strokovne besede uporabim poglobljen pogovor, ki vodi do osebnega bistva, stika s sabo?

V resnici gre za človeško potrebo po varnem prostoru in odnosu, kjer je dovoljeno izraziti sebe. Strokovno znanje terapevta nima smisla, če le ta v sebi ne čuti tega poslanstva in ne nosi v svojem srcu sočutja ter kapacitete se resnično povezati s klientom. In obratno brez predhodnega znanja težko vodiš ljudi skozi predelovanje težkih travm. Ko enkrat združiš vse to ter dodaš osebne, življenjske izkušnje lahko marsikomu pomagaš iz nemira v notranji mir. Iz strahu v ljubezen. Iz depresije v smisel življenja. Marsikomu, ne pa vsem. Zato je pri izbiri pomoči vedno dobro poslušati veliko sebe in malo druge. V psihoterapiji je več smeri, vsak terapevt pa nosi svoj odtenek osebnosti in zato se ne moreš pri vsakem počutiti dobro, sproščeno in zaupanja vredno.

Profesor na fakulteti je nekoč rekel, da je psihoterapija osebna higiena. Se strinjam, vsi ljudje imamo točke v življenju, ko smo izgubljeni, čutimo nemoč, bolečino in ne vemo kako naprej. Zakaj ne bi takrat poiskali varen odnos in nekoga, ki nam bo pomagal naprej?